Zaposlena sem v državni upravi in imam namen v tej službi tudi ostati, kolikor dolgo bo le mogoče. Kljub temu pa imam še dodatno dejavnost – osebno dopolnilno delo, ki je nastalo iz hobija, in s katerim prislužim še kakšen dodatek k plači.

Že od osnovnošolskih let sem imela rada ročna dela, in vedno sem bila precej ustvarjalna. Kot deklica sem prijateljicam pletla šale in kape, si kasneje s pletenimi in šivanimi izdelki služila žepnino med študijem, po zaposlitvi pa sem in tja naredila kakšno oblačilo za prijatelje in sorodnike. Vsi so mi vedno govorili, da imam smisel za oblačila, da so moji izdelki čudoviti, in da bi se dejansko lahko preživljala z njimi. Vendar so dobre misli prijateljev in znancev eno, realnost pa drugo. Dejstvo je, da s svojimi izdelki v poplavi poceni tekstila s celega sveta ne bi nikoli zaslužila dosti, da bi se preživela – ročna dela namreč še zdaleč niso tako cenjena, kot bi morala biti, za naravne materiale pa tudi marsikomu ni mar, če so dražji od umetnih in industrijsko pridelanih. Vedela sem torej, da brez redne službe ne gre, seveda pa sem svoj hobi spremenila v osebno dopolnilno delo.

Sprva sem razmišljala o tem, ali naj odprem popoldansko obrt, ali dopolnilno delo – ker delam v državni upravi si na črno namreč niti nisem upala niti želela delati, saj sem mnenja, da je prav zaradi dela na črno naša država v veliki izgubi. In nazadnje sem se vendarle odločila za dopolnilno delo, ki je namenjeno prav tistim, ki se z dodatnim delom ne ukvarjajo redno, temveč bolj kot ne priložnostno, ter ravno na področjih, kot je moje. Osebno dopolnilno delo je namreč po eni strani namenjeno tistim, ki se občasno ukvarjajo s pomočjo v gospodinjstvu,  varstvom otrok, pomočjo starejšim in podobno, po drugi strani zeliščarjem, nabiralcem gob in sadežev, in nenazadnje tistim, ki s svojimi pridnimi rokami izdelujemo najrazličnejše izdelke domače in umetne obrti – iz gline, keramike, stekla, volne, bombaža, lana, konoplje in drugih naravnih vlaken, šibja, ličja, trsja, slame, lesa, živil, voska, naravnega usnja, kovin in kamna. Ta oblika dejavnosti je torej odlična, če želite doma sami nekaj izdelati in nato prodati, ne da bi imeli zaradi tega težave z inšpekcijami in zavistnimi sosedi.

Za opravljanje svojega dela sem seveda morala pridobiti dovoljenje in o njem moram vsake tri mesece poročati davčni upravi, vendar postopek ni zapleten, saj običajno izdelujem precej podobne izdelke, za katere tudi porabim enako materiala. Svoje izdelke še vedno v večini prodam znancem in sodelavcem, ki so nad njimi naravnost navdušeni, del jih dam v komisijsko prodajo, nekaj pa jih prodam tudi preko spleta. In kar se čez leto ne proda in mislim, da bo ostalo, ljudje zagotovo razgrabijo v predprazničnem času – tako da se lahko pohvalim, da mi ob večerih, ko s pletilkami sedim pred televizijo, zagotovo ne zmanjka dela oziroma mi ni nikoli dolgčas.