Skozi zgodovino je zaradi podjetnikov vedno padla kakšna nova pregrada in s tem so se širila obzorja. Vse, kar je novega na svetu, so nekoč odkrili ali naredili podjetni ljudje. Največji dosežek podjetnikov, gledano skozi zgodovino je, da je danes svet eden. Ta dosežek je plod vseh tistih, ki so jih gnali različni motivi, da so hoteli najprej zvedeti, kaj je “na drugi strani”, potem pa se iz tega tudi okoristiti. Svet se je začel zares povezovati proti koncu srednjega veka zaradi interesov trgovcev, ki so potovali med Evropo in Azijo. Kasneje je Evropa začela osvajati različne nove svetove, predvsem zaradi koristi, do neke mere pa tudi zaradi želje po znanju.

A. Štrukelj v svojem magistrskem delu zapiše: “Funkcija podjetnika obstaja vse od prvih menjav dobrin, saj je bilo odkrivanje ali prepoznavanje novih poslovnih priložnosti in njihovo izkoriščanje v zgodovini človeštva vedno pomembno. Zgodovinsko gledano je torej podjetništvo ena najstarejših dejavnosti. Termin podjetnik se sicer pojavi kasneje, vendar pa je njegova vsebinska funkcija v ekonomiji stara skoraj toliko kot ekonomija sama.”

V antični zgodovini dejavnosti in vloge trgovcev niso cenjene. V očeh antičnih filozofov je cenjen predvsem vojaški in ne poslovni pogum. Antični misleci so bili mnenja, da trgovina z ničemer ne pripomore k povečani skupni blaginji družbe. V praksi so v času antike zaradi številnih vojn, precejšnje ekonomske koristi pridobili prav vojskovodje. Ob dobro zasnovani vojaški strategiji in njeni uspešni uresničitvi ter tveganju svojih življenj so postali ne samo družbeni junaki, temveč tudi veliki vojni dobičkarji.

Podjetnik v srednjem veku, prav tako kot v antiki ni povezan z ekonomskim napredkom. Ekonomisti srednjega veka so bili predvsem teologi, ki so pisali pod okriljem Cerkve. Zanimala so jih etična načela, zato se drugim vsebinam, med katerimi je tudi podjetništvo, niso posvečali veliko.

Navkljub pasivni vlogi podjetnika trgovca in relativno majhni trgovini, stroka srednjega veka opozorijo na dve funkciji trgovcev:

• Trgovci zapolnjujejo vrzeli med neravnotežnimi tržnimi cenami in količinami ter pri tem opravljajo vlogo ravnotežne sile.
• Trgovci prevzemajo splošno tveganje prevoza in prodaje proizvodov po ceni, ki ravno pokriva proizvodne stroške (šlo naj bi za tako imenovano pravično ceno).

Večina virov iz časa srednjega veka podjetnika opredeli kot duhovnika, ki je odgovoren za velika gradbena dela: gradove, utrdbe, javne zgradbe, samostane in katedrale. To odgovornost duhovščina prevzema vse do konca 12. stoletja, nato pa jo nadomestijo podjetniki – gradbeniki, saj duhovniki ne smejo prevzemati zasebnega finančnega tveganja.

Če zavrtimo čas malce naprej smo lahko priča prvemu pojavu besede podjetnik oz. entreprendeur, ki naj bi se pojavila že v 14. stoletju. Najverjetneje je izvor besede entreprendeur povezan s Francoskim glagolom entreprende, saj z njim lahko opišemo osebo, ki je aktivna oziroma nekaj dela. V angleškem jeziku se pomenu besede entrepreneur najbolj približata izraza undertaker in adventurer. Kasneje beseda entreprendeur opisuje osebo, ki opravlja državno nalogo in pri tem tvega.

V 17. stoletju so podjetništvo začeli povezovati s tveganjem, ker je bil podjetik takrat nekdo, ki je stopil v pogodbeni dogovor z vlado za izvedbo storitve ali dobavo izdelkov, določenih s pogodbo. Richard Cantillon, priznani ekonomist in pisec 18. stoletja, je razvil eno začetnih teorij podjetništva, saj je podjetnika razumel kot nekoga, ki prevzema tveganje.

Šele v 18. stoletju so začeli razlikovati med osebo s kapitalom in osebo, ki potrebuje kapital – torej, podjetnika od ponudnika kapitala (današnjega tveganega kapitalista). Eden od razlogov za uveljavitev razlikovanja je bil pojav industrializacije po vsem svetu.

Konec 19. in v začetku 20. stoletja podjetnikov pogosto niso razlikovali od managerjev. Sredi 20. stoletja pa se je razvil pojem podjetnik inovator (posameznik, ki razvija nekaj posebnega).

Potovanje skozi zgodovino bomo zaključili z mislijo S. Kotar: “Uspešni podjetniki na dolgi rok poslujejo tako, da ustvarjajo in uresničujejo poslovne priložnosti s človeškim in socialnim kapitalom ter edinstvenimi osebnostnimi značilnostmi, kot je karizmatičnost, ki se kaže tudi v njihovi potrebi po dosežkih, notranjem izvoru nadzora, inovativnosti, nagnjenosti k premišljenemu tveganju, avtonomnosti, proaktivnosti, samozavesti in prilagodljivosti. To so posamezniki, ki zaznajo potrebe ljudi, pridobijo potrebne vire in uresničijo priložnosti ter tako pospešujejo razvoj gospodarstva in družbe.”

Vir:

S. Kotar. 2006. Slovenski podjetniki in njihove zmožnosti. Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta. Magistrsko delo.

A. Štrukelj. 2008. Razvoj funkcije podjetništva v ekonomski teoriji. Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta. Magistrsko delo.

Podjetnik.si